Tale maraton je pa res bil neko posebno doživetje. Kaj takega pa ne doživiš prav pogosto. Sama sem odpeljala krajši maraton 107 km, pa še ta je imel več kot 30 km klanca. Ni čudno, da so se na startu skoraj vsi križali. Že z samim kasnim prihodom in iskanjem pisarne za dvig številk smo imeli težave. Prav po vojaško smo se uredili in ajd na start. Jaz sem se zrinila skoraj v ospredje, Italijani so do žensk kr tolerantni, ni bilo hude krvi, no pa smo startali. Do nekje 22 km je bilo skoraj ravno, no rahlo navzgor, nato pa klanec dolg 25 km. Že na začetku vzpona se je noro ulil dež, toča nam je poestrila vožnjo, težave smo praktični vsi imeli z očali. No tudi prvi vrh je prišel, samo kriza, nič za obleči, mokra kot miš spust v dolino, pa še megla je bila. Zeblo me je v roke, sem komaj držala balanco in premze in na koncu mi je začel le delati adrenalin, da me vsaj zeblo ni, sem morala paziti, da sem zvozila vse ovinke. Vmes je nehalo deževati, tudi sonce se je hotelo kazati, tako, da sem se posušila, nato v drugi klanec. Kar nehaš misliti, da ti je težko in goniš, gledaš cesto. Voljo dobiš, ko vidiš okoli sebe vse te izmučene obraze, veš, da nisi sam.